Tek na Šmarno goro

40 let teka

40-ti rojstni dan je spoštovanja vreden jubilej, ki ga je dano praznovati redkim očetom prireditev in seveda prireditvam. Ob samem Teku se je Šmarni gori pisala tudi zgodovina Slovenskega in lahko rečemo tudi svetovnega gorskega teka. Zato smo se odločili, da se ob tej priliki sprehodimo skozi zgodovino Teka in dogajanj tako ali drugače povezanih s Tekom.

Šmarnogorska pobočja že desetletja služijo Ljubljančanom kot poligon za nabiranje kondicije. Koncem sedemdesetih je bilo obdobje rojevanja športno-rekreativnih tekmovanj. Spomnimo se smučarskih pa kolesarskih in tekaških maratonov in množice ljudi, ki se je na ta način začela ukvarjati s svojim telesom!
Med temi mučitelji svojih teles, kot so jih nekateri poimenovali, so zakrožile govorice o neverjetnih časih okrog 10 minut za vzpon na vrh naše Gore. Beseda je dala besedo in iz idej se je rodila dirka. Najkrajša pot ni bila zanimiva, zato smo izbrali manj obiskano in daljšo varianto po krožni Mladinski poti.
Vse skupaj se je začelo davne, deževne jeseni 79; teden dni pred tekmo je na sedlu zapadlo četrt metra; preko travnika na Sedlu smo »skidali« gaz, odjuga pa je dan pred tekmo pobrala novo zapadli sneg in ob poti so ostali le še beli dokazi naše zagnanosti.

Dan pred tekmo sem na Goro prišel povprašat gostilničarja Miho, če ima kaj proti, da bi naslednji dan pred gostilno naredili cilj neke tekme, zraven pa sem mu v nahrbtniku prinesel material za čaj: bezgovo cvetje, med, limone… 18. novembra zjutraj, precej pred tekmo, ko smo pod napuščem gostilne Grad šele postavljali mizo za prijavno službo, je prišel mimo slok mladenič v oprijetih kavbojkah in črnih »špičakih« s polivinilasto vrečko v rokah iz katere so štrlele »adidaske« ter preplašeno spraševal po nekem teku….

Čez tri ure sem mu okoli vratu obesil prvo zlato medaljo Šmarnogorskega teka. Lado URH je bil skupaj s svojim bratom Ivanom eden od pionirjev slovenskega gorskega taka. Med ženskami neke posebej hude konkurence za prvič ni bilo – prva zmagovalke proge in edina udeleženka je bila Terezija GEČ. V naslednjih letih se je tek »prijel« kot temu rečemo, predvsem med rekreativnimi tekači in drugimi športniki, ki so tekanje po hribih koristili kot pripravo na svoje tekmovalne dosežke. In tako sta si v naslednjih letih najvišjo stopničko izmenjavala smučarja tekača, olimpijca, soseda iz meni ljubih Polhograjskih dolomitov – Bojan Cvajnar in Jani Kršinar. Med ženskami je slovensko tekaško rekreativno sceno v tem obdobju obvladovala danes 81-letna Helena ŽIGON, ki je zmagala leta 82 in 83 – proga pa je s štartno številko na prsih prehodila tudi na Teku 30 let kasneje.

Leto 84 je v zgodovini Teka črna luknja – odsotnost zaradi služenja domovini se je poznala tudi na Šmarni gori. Je bila pa jeseni tega leta ustanovljena Svetovna Zveza za gorske teke, ki je v kasnejših letih postala močno povezana z Šmarno goro. Leto kasneje je bilo organizirano prvo svetovno prvenstvo v gorskih tekih. Na najvišjo stopničko Teka stopi oseba, katere ime je v zgodovini Slovenska gorskega Teka zapisano z zlatimi črkami. Franci TERAŽ je tistih rosnih letih oral ledino, pripeljal gorski tek kot tekmovalno športno zvrst iz sosednje Italije v Slovenijo, organiziral prvo mednarodno tekmo v rodni dolini Vrat pod Triglavom, organiziral nastope na prvih svetovnih prvenstvih kjer je sam nastopil 18-krat.!

Leta 86 se je v listo zmagovalcev zapisala Marija TROBEC – tekmovalka, ki je v obdobju 1986 – 2000 s 15 reprezentančnimi nastopi na SP in EP postala neke vrste zaščitni znak slovenskih gorskih tekačic. V poznih osemdesetih in sta slovensko športno-rekreativno sceno obvladovala dva vsem dobro poznana »jeklena«, ki sta zmagovala seveda tudi na Šmarni gori: Lojze OBLAK in Jože ROGELJ. V ženski konkurenci sta bili v tem obdobju najboljši BOHINC Veronika in Nataša NAKRST. S tem se je zaključilo prvo obdobje Teka, ko je bila proga dolga okoli 4 kilometre, torej brez pentlje preko Grmade. Start je bil prvo leto »pri stopnici«, kasneje pa na robu parkirišča pri mostu čez Savo. Spreminjal se je tudi prvi vzpon – prvo leto je šla proga iz Spodnje kuhinje direktno desno proti Tacenski kapelici, nato pa smo dodali ovinek preko Zatrepa, to je ravnica pod Grmado.
 
Leti 91 in 92 nista bili prelomni samo za Slovenijo, temveč tudi za Tek. Ker je izziv najhitrejšega vzpona kljub desetletni zgodovini teka še vedno ostajal odprt, smo leta 91 sklenili poleg jesenskega Teka organizirati spomladi REKORD – torej kjerkoli, samo čim-hitreje iz Tacna na Šmarno goro. Meje sta postavila uveljavljena atleta, Roman HOJAK in 13-kratna reprezentanta v gorskih tekih Anica ŽIVKO.
 
Le teden dni po Rekordu se je zgodila vojna in dogodki, ki so sledili, niso dopuščali organizacije jesenskega teka. Se je pa REKORD še po nečem razlikoval od prejšnjih Tekov – organizacija je bila na precej višjem nivoju: z elektronskim merjenjem časa, z organiziranim prevozom opreme, vključitvijo policijske šole in podvojenim številom udeležencev. V tem času se je v okviru Atletske Zveze Slovenije oziroma Odbora za gorske teke organizirala tudi skupina, ki si je zadala cilj organizirati gorske teke v Sloveniji in ekipi Šmarnogorska prireditev ni ostala skrita. Zaradi visokega nivoje organizacije je bilo Teku ponujeno državno prvenstvo v letu 1992. Da bi se približali merilom, ki jih je za tekmovanja postavljala tedaj že uveljavljena svetovna zveza za gorske teke, smo podaljšali progo s pentljo preko Grmade. Ker je bila – in je še vedno – nova proga orientacijsko dokaj zapletena, smo vsa razpotja označili z lesenimi puščicami. A ker na Šmarno goro zahajajo vse-sorte-tiči, je bila življenjska doba 25 puščic sila kratka – najdlje – kaki 2 leti – se je obdržala tista pri Kapelci na severnem grebenu. Čez leta je bila najdena in shranjena…… danes se obnovljena vrača na Šmarno goro v Vitrino Teka.